Gensko spremenjeni organizmi so organizmi, pri katerih je bil genski zapis (DNK) umetno spremenjen. Uporaba sodobne biotehnologije omogoča, da gene prenesemo iz enega organizma na drugega. V naravi je to mogoče le med osebki istih vrst, z biotehnološkimi postopki pa je to možno tudi med različnimi vrstami. Na ta način je mogoče v rastline prenašati gene povsem drugih rastlin, ali pa celo živali.
Prva, uradno pridelana gensko spremenjena rastlina, je bil paradižnik z večjimi in obstojnejšimi sadeži.
Vpliv na zdravje še ni raziskan
Gensko spremenjeni izdelki so novost, vpliv na človekovo zdravje in življenjsko okolje pa bo viden šele čez čas. Za zdaj še ni dovolj raziskav in dolgoročnih poskusov, ki bi lahko potrdile škodljivost ali neškodljivost tovrstnih izdelkov. Prvi problem gensko spremenjenih organizmov je, da naj bi povzročali alergije. Večji del alergij povzročajo specifične beljakovine (proteini) v mleku, jajcih, ribah, soji, pšenici, oreščkih… Geni teh beljakovin, vgrajeni v živila, ki sicer ne predstavljajo tveganja za alergije, lahko sprožijo alergijo. Gensko spremenjene rastline bi lahko torej zaradi njim ne lastnih genov proizvajale določene snovi, ki bi lahko povzročile alergije pri ljudeh, ki na to živilo drugače niso alergični. Veliko znanstvenikov trdi, da se pojavlja vse več primerov preobčutljivosti na posamezna živila, ter omenjajo povečano pogostost celiakije. Celiakija je kronična bolezen tenkega črevesja, ki je posledica preobčutljivosti na gluten, beljakovino, ki jo vsebujejo posamezna živila. Kot morebitni vzrok za ta pojav navajajo prav gensko spremenjena živila. Znanstveniki na splošno menijo, da z izjemo možnih alergij, gensko spremenjena hrana ne predstavlja tveganja za zdravje.
Vpliv GSO na okolje
Drug problem, ki se večkrat izpostavlja pri gensko spremenjenih rastlinah, pa je ekološki. Širjenja cvetnega prahu gensko spremenjenih rastlin ne moremo kontrolirati in s takšnim širjenjem se širijo povsem novi geni tudi na sorte, ki niso bile gensko spremenjene. Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da bi to lahko vodilo do rušenja raznovrstnosti sort in ekosistema, v katerem smo povezani vsi – rastline, živali in ljudje.
Gensko spremenjene rastline lahko vsebujejo tudi gene, ki so odporni proti antibiotikom. Če se ti geni s krmo ali hrano prenesejo na bakterije, postanejo te zanje imune, zdravljenje z antibiotiki pa neučinkovito. Gensko spremenjeni hrani nekateri pripisujejo tudi krivdo za povečano tveganje za razvoj raka.
Seveda obstajajo tudi nasprotna mnenja, ki trdijo, da gensko spremenjeni izdelki niso nevarni in da so enako upravičeni kot konvencionalni, so genske spremembe ustvarjene zaradi manjšega onesnaževanja okolja, ter da ti izdelki lahko rešijo problem lakote v svetu. Gensko spremenjeni organizmi imajo dober potencial, da izboljšajo človeška življenja. Pri nekaterih gensko spremenjenih rastlinah namreč ni več treba uporabljati določenih insekticidov in pesticidov, saj so postale odporne na posamezne žuželke, parazite in škodljiv plevel. Te rastline naj bi imele večji pridelek in bi tako v veliki meri zmanjšale izgube, ki jih pridelkom povzročijo škodljivci. Prednosti genskega inženiringa v poljedelstvu naj bi se kazale v manjši potrebi po uporabi pesticidov, ki onesnažujejo okolje, izboljšanih tehnikah shranjevanja hrane, izboljšanju njene kakovosti in povečanju donosa na podnebno neustreznih območjih. Posledično bi vzgajali bolj zdravo živino, odpornejšo na okužbe in parazitske bolezni, ki bi tudi hitreje rasla. Ravno zaradi tega je ključni pomen rabe gensko spremenjenih organizmov v poskusu rešitve problema lakote po svetu, če upoštevamo, da se bo število ljudi na zemlji v naslednjih letih povečevalo, lakota pa je že zdaj v nerazvitih državah glavni vzrok smrti prebivalcev.
V Sloveniji in na celotnem območju EU velja obvezno označevanje živil, ki vsebujejo ali so proizvedeni iz gensko spremenjenih organizmov. Mesa, mleka, jajc, rib in drugih izdelkov, živali, ki so bile krmljene z gensko spremenjeno krmo ni potrebno posebej označiti, kakor tudi ne fermentiranih izdelkov proizvedenih s pomočjo gensko spremenjenih mikroorganizmov. Enako velja za živila, pri katerih so bili uporabljeni encimi, proizvedeni iz gensko spremenjenih mikroorganizmov. Označevanje ni potrebno tudi za živila, ki vsebujejo največ 0,9% dovoljenega gensko spremenjenega organizma, pod pogojem, da je njegova prisotnost v izdelku naključna in tehnično neizogibna, kar mora proizvajalec tudi dokazati.
